Motnja v matrici

sodelujoči Katja Felle, Vita Kolar, Blaž Rojs

kustosinja Sara Nuša Golob Grabner

Termin »post-internet« se v polju umetnosti in oblikovanja uporablja za označevanje praks, ki interneta in njegovih estetik ne obravnavajo več kot nekaj novega, temveč kot vseprisoten del vsakdana, ki je popolnoma spojen z našimi fizičnimi življenji. Običajno se post-internetna estetika nagiba k izpostavljanju nostalgije po zgodnje internetni kulturi, živih barvah, nalašč pretirano izpopolnjenih podobah ali, nasprotno, k pikselizaciji. Pogosto je namen tovrstne estetike nostalgična ironija, povezana s potrošništvom (denimo vaporwave), izpostavljanje občutka, da nič več ni preprosto določljivo in »resnično« ter poudarjanje neskončnosti interneta, ki presega zmožnosti in omejitve biološkega telesa ter bdi nad nami kot višja sila. Ena od prepoznavnih značilnosti post-interneta je motnja (glitch), ki je v sodobni umetnosti zavzela status posebnega likovnega simbola. Rosa Menkam v svojem delu The Glitch Moment(um) na samem začetku knjige predstavlja 8 pravil študij »motenjskega« manifesta (Glitch Studies Manifesto). Kot pravi, v grobem motnja predstavlja nepopolnost vsakega poskusa popolnosti, možnost za odkrivanje novih kombinacij, katarzo skozi dezintegracijo in predvsem sprejetje dejstva, da prav nič ne more potekati brez napak in da je lahko napaka način, na katerega lahko katero koli medijsko obliko pripeljemo v kritično stanje hipertrofije z namenom kritike njene notranje politike. Primerna je uporaba besede hipertrofija, ki v splošnem govori o povečanju velikosti posameznih celic, kar vodi do povečanja tkiv ali organov. Na pričujoči razstavi se podobe širijo, migetajo, intenzivirajo in do polnosti oživljajo v sijočih barvah. Predstavljeni umetniki post-internetno estetiko navigirajo z vizualno nasičenostjo, maksimalizmom in utelešenostjo nefizičnega preko fizične geste umetnika. Razstava funkcionira kot mini manifest proti vizualni tišini, izčiščenosti in delitvi na spletno in fizično resničnost.

Katja Felle se na oljnih platnih iz serije Oblak od prej poznanih, fragmentiranih digitalnih podob pomika k abstraktnemu spajanju oblik in neomejenosti digitalnih prostorov. Popolna fluidnost predstave digitalnega oblaka aludira na popolnost tehnologije spomina, ki pa je brez posredovanja in aktivacije človeškega spomina in geste latentna, sama sebi namen in plavajoča v medprostoru, kjer se informacije pred človeškim posegom brezšivno prelivajo ena v drugo. V ročnem slikanju ekranskih podob v klasični tehniki sfumata se neizogibno pojavi napaka in kontrira popolni zglajenosti, h kateri teži obdobje, ko so digitalne vsebine neoprijemljive (čas po kasetah, disketah, zgoščenkah). Gobelini v nasprotju s tem komunicirajo s pikselizacijo, realizirano z vbodom niti. Šum, napaka v predvajanju in nezmožnost enotnega prikaza barve na ekranu so v dialogu z eno najstarejših likovnih zvrsti in hitrost prenosa podatkov upočasnijo na tempo človeka.

Vita Kolar je v polju digitalne slike izoblikovala prepoznaven slog, ki pogosto nastaja vzporedno z (elektronsko) glasbo. V ustvarjanje vstopa prek atmosfere, ki med sloji, šumi, in barvami odraža neskončne možnosti rasti, spreminjanja in neomejenosti. Vsako ustvarjeno delo je lahko izhodišče za novo variacijo, za rekontekstualizacijo podobe glede na občutek. Tako slike pridobijo skorajda organsko kvaliteto in v portfelju umetnice izoblikujejo enotno zgodbo z neštetimi odvodi, ki se vrtinčijo v mističnih digitalnih pokrajinah. Podobe nastajajo s povsem slikarskim pristopom k barvi, kompoziciji, liniji in slogovni distinkciji umetnice. Vanje je deloma vnesena nostalgičnost 90-ih let prejšnjega stoletja, ko je svet žarel v barvah in divjih vzorcih, internet pa eksperimentiral z obiljem novih možnosti za vizualno izražanje. Ob ogledu del Vite Kolar se je težko izogniti sinesteziji, saj so motivi navdani z zvokom, premiki in teksturami, ki odpirajo vrata v svet igre in živosti.

Blaž Rojs z redukcijo in rekonstruiranjem ustvarja delno mimetična dela, ki se gibljejo med abstrakcijo in figuraliko. Ukvarja se s temeljnim pojavom sodobne vizualne kulture: z izginjanjem dokazne gotovosti. V njegovih slikah ni razlike med resničnimi in izmišljenimi viri: sprašuje se, ali so takšne razlike sploh še pomembne. Z izbrisom teh kategorij njegove slike odražajo subjektiven odnos posameznika do resnice, spomina in vizualnih informacij, ki oblikujejo naše vsakdanje življenje. Slike opazujemo skozi prizmo nepopolnosti in dezintegracije. Osrednji motivi so preplavljeni z odseki drugih, delno realiziranih podob, ki se vsiljujejo v prvotno informacijo in negirajo njeno integriteto. Mestoma se informacije popolnoma izgubijo in za seboj pustijo zevajoče prostore. Portret je lahko predstavljen le kot skupek odtenkov na CMYK barvni lestvici in je težko viden skozi mrežo katodnega šuma. V Rojsovem delu se izgublja stabilnost in vznika nova, kolektivna podoba zavesti, ki resničnost obravnava kot nenehen tok in spreminjanje skozi prosto dostopen vpliv.